01.12.2015
Dekanja, dr. Vesna Leskošek
Spoštovani ugledni gostje, kolegice in kolegi, študentke in študenti
Izobraževanje za socialno delo ima dolgo zgodovino in sega v konec 19. in začetek 20. stoletja. Ena prvih učiteljic socialnega dela je bila tudi Jane Addams, ki je leta 1931 prejela Nobelovo nagrado za mir za svoja prizadevanja pri sprejemu begunk in beguncev ter migrantk in migrantov, ki so množično prihajali v ZDA iz cele Evrope in drugih delov sveta. V Evropi se je začelo izobraževanje za socialno delo razvijati skupaj z razvojem socialne zaščite in socialnega varstva oz. vzpostavitvijo javnih sistemov skrbi za dostojno preživetje ljudi. Zato pravimo, da je socialno delo blaginjski poklic in je tesno povezano s človekovimi pravicami. Izobraževanje za socialno delo se je razvilo povsod, kjer so obstajale neke oblike socialne države, ki so razvijale sistem služb, storitev in denarnih dajatev za pomoč ljudem v stiski. Povojna Jugoslavija ni bila izjema. V nasprotju z državami Vzhodnega bloka pod sovjetsko oblastjo, je Jugoslavija vzpostavila izobraževanje za socialno delo, čeprav je sicer verjela, da bo pravičen družbeni sistem sam po sebi odpravil tudi socialne probleme in stiske, ki izhajajo iz nepravičnih razrednih razmerij, saj so se oblasti hkrati zavedale, da je do uresničevanja tega ideala dolga pot in je potrebno v vmesnem času zagotoviti, da bodo ljudje živeli kolikor toliko dostojno življenje. Tako so se v petdesetih letih vzpostavile višje šole za socialne delavce po vsej takratni Jugoslaviji in leta 1955 tudi v Sloveniji.
Od vsega začetka je bilo izobraževanje tesno povezano s prakso, saj je izobraževati za socialno delo, ne da bi poznali vsakodnevne izkušnje ljudi, njihove stiske in težave, ki jih izkušajo zaradi najrazličnejših razlogov, povsem neprimerno in tudi nemogoče. Vendar je bila tesna povezanost izobraževanja s prakso dolgo časa ovira za to, da bi lahko šola prerasla v fakulteto, saj so jo mnogi dojemali kot premalo znanstveno in po drugi strani kot nekaj, kar ljudje počnejo s srcem in dobroto. Za dobro socialno delo naj bi torej bilo dovolj, da imaš široko srce in nek talent za delo z ljudmi. Izobraževanje za to celo bolj škodi kot koristi. S takšnimi in podobnimi pogledi smo se dolgo časa borili in dokazovali, da je socialno delo samostojna znanstvena disciplina. V sedanjem času dobiva sodelovanje s prakso nov zagon in je vrednoteno veliko bolje, kot je bilo v preteklosti. Govorimo o prenosu znanja, inovativnih pristopih, povezovanju z gospodarstvom in tako označujemo vedno bolj praktično naravnanost znanstvenega delovanja, do česar smo lahko tudi kritični, saj se zdi, da je dobra le tista znanost, ki služi gospodarstvu, kar je lahko omejujoče za avtonomijo znanosti, pod vprašanj pa se lahko postavi pomen tistih disciplin, ki so za kulturno, socialno in izobrazbeno rast in razvoj nujno potrebne, vendar nimajo neposrednega ekonomskega učinka.
Tudi socialno delo je v sedanjem času na preizkušnji. Medtem, ko je za mnoge države Zahodne Evrope, predvsem Skandinavske države, značilna krepitev izobraževanja za socialno delo (na Finskem npr. je letos socialno delo postalo reguliran poklic), ker so potrebe večje kot v preteklosti, je za Vzhodno Evropo značilno znatno zmanjševanje obsega socialne države in reduciranje skrbi države za dostojno preživetje ljudi. Počasi prevladuje mnenje, da si ljudje sami krojimo svojo usodo, zato smo zanjo tudi sami odgovorni. Neenakost vidimo kot nekaj, kar je celo potrebno za napredek družbe, saj naj bi spodbujala tekmovalnost, ki je imanentna tipu kapitalizma, v katerem živimo. Takšno razumevanje družbenih razmerij vodi v vse večjo revščino in marginalizacijo mnogih skupin ljudi. To stanje je poseben izziv za socialno delo, saj se mora kot blaginjski poklic soočiti s to novo realnostjo. Države blaginje v smislu, ki ga je imela od šestdesetih do osemdesetih let prejšnjega stoletja, zagotovo še dolgo ne bomo imeli. Izziv ni to, kako se prilagoditi tržni družbi in sprejeti njene dogme, ampak, kako jih sproti reflektirati, predstaviti njihove učinek na vsakdanje življenje ljudi in prispevati k razvoju takšnih pristopov, metod in doktrin, ki bodo ponovno vzpostavljale družbeno odgovornost za dostojno življenje ljudi. Povsem jasno je namreč, da družbene neenakosti ne prispevajo k razvoju družbe, najbolje gre namreč tistim državam, kjer so neenakosti nizke.
Na koncu bi rada dala posebno priznanje ljudem, ki so izobraževanje za socialno delo v Sloveniji vzpostavljali in omogočili, da je dobilo svojo akademsko podobo in ostalo tesno povezano s vsakdanjo realnostjo.
Višja šola za socialne delavce je nastala s trudom mnogih sodelavk in sodelavcev. Precej pomembno vlogo so imele pravniki in pravnice Katja Vodopivec, Alenka Šelih, Rudi Kyovsky in Ljubo Bavcon. Spomnim naj se Marije Jančar in Nike Arko in mnogih drugih. Brez vsakega dvoma pa so imeli največ zaslug za razvoj socialnega dela kot stroke in kot znanstvene discipline Bernard Stritih, Gabi Čačinovič Vogrinčič, Blaž Mesec, Vida Miloševič Arnold, Andreja Kavar Vidmar in Pavla Rapoša Tajnšek, ki so vso svoje delovno življenje posvetili temu, da je socialno delo dobilo pomembno mesto v družbi, in da smo v sedanjem času suverena in enakopravna članica Univerze v Ljubljani. Za to smo vam iskreno hvaležni.
Mnoge sedanje sodelavke in sodelavci so na fakulteti že dolgo in bi se jim prav tako rada zahvalila za zavezanost k razvoju socialnega dela in pripravljenost zavzeto delati kljub slabim prostorskim možnostim in finančnim omejitvah v zadnjih letih.
Nič manj pomembne niso socialne delavke in socialni delavci, ki se vsak dan soočajo z ljudmi v težavah, z njihovimi zgodbami in stiskami in po drugi strani z omejenimi možnostmi, da bi lahko ljudi uspešneje podprli pri njihovih prizadevanjih za boljše življenje. Njim seveda gre vsa čast in hvala.
-------------------------------------------------------
Dekanja je ob tej priložnsoti izročila simbolično nagrado direktorju Direktorata za visoko šolstvo dr. Stojanu Sorčanu iz Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport in Univerzi v Ljubljani, sprejela jo je gospa Mihaela Bauman Podojsteršek.
Proslavo je glasbeno obarvala nadarjena glasbenica Eva Grebenc Slanič.
Zaigrala je skladbi:
J. Haydn: Sonata v D duru, Allegro con brio
C. Debussy: Arabesque št.1
Zaslužna profesorica Gabi Čačinovič Vogrinčič, je z nami podelila nekaj svojih dragocenih misli.
Svoj talent je predstavila tudi naša profesorica Jana Mali.
Skladba: Game of Thrones (Igra prestolov)
Kako študij socialnega dela doživljajo študentje, kaj jih obogati in kakšni s njihovi koraki, kam jih vodijo, sta nam zaupala Andrej Miklavčič, predsednik Društva Premik in Patricija Vidonja, podpredsednica Pomurskega društva za krepitev socialnega dela.
Program je s čudovitim zvokom harmonike začinil Rihard Zadravec, sodobni harmonikar.
Skladba: Oblivion, skladatelja Astorja Piazzolle.
-------------------------------------------------
Dekanja je ob koncu proslave izročila tri prav posebna priznanja za delovanje na področju socialnega dela.
Naziv častne senatorke Fakultete za socialno delo je prejela zaslužna profesorica dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič
Prof. dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič je zaslužna za veliko dosežkov na področju razvoja izobraževanja za socialno delo in za razvoj konceptov socialnega dela. Vse svoje poklicno življenje je preživela v razvijanju in izvajanju izobraževanja za socialno delo. V vlogi dekanje od 1987 do 1993 je bila zaslužna za ključni prehod od dvoletnega k štiriletnemu visokošolskemu in nato univerzitetnemu študijskemu programu socialnega dela, kar je v naslednjem desetletju vodilo do programov socialnega dela na vseh treh stopnjah študija. V Sloveniji je prva uvedla raziskovalno področje psihologije družine, ki ga je preoblikovala v program 2. stopnje, ki vsako leto privabi največ študentk in študentov. Ob konceptih socialnega dela z družino je prof. dr. Čačinovič Vogrinčič med socialnimi delavkami in delavci doma in v tujini verjetno najbolj prepoznavna po svojem pojmovanju delovnega odnosa soustvarjanja in izvirnega delovnega projekta pomoči ter po poudarjanju vloge jezika socialnega dela. S samosvojo poklicno identiteto, z lastnimi teorijami, raziskovalnimi metodami in načini ravnanja v praksi pomembno vpliva na vzpostavljanje spodbudnih okoliščin za socialnopolitične in ekonomske spremembe v smeri pravičnejše družbe. Za svoje znanstveno, strokovno in pedagoško delo je prejela več nagrad in priznanj, med njimi nagrado Republike Slovenije za področje socialnega varstva (1994), nagrado Republike Slovenije za življenjsko delo na področju visokega šolstva (2004), zlato plaketo Univerze v Ljubljani za zasluge za razvoj znanosti (2005) in naziv zaslužne profesorice Univerze v Ljubljani (2014).
Naziv častne senatorke Fakultete za socialno delo je prejela dr. Subhangi Herath
Dr. Subhangi Herath že dolga leta sodeluje s Fakulteto za socialno delo. Prvič je obiskala fakulteto v okviru obiska študentk Univerze v Colombu decembra 2006. To je bil dogodek, s katerim se je začela izvedba načrta o vzpostavitvi študija socialnega dela na Univerzi v Colombu v okviru oddelka za sociologijo, katerega predstojnica je kmalu nato postala dr. Herath. Študij je s pomočjo Fakultete za socialno delo zaživel in danes na tej smeri diplomira ood 10 do 20 študentk letno. Dr. Herath je odtlej še večkrat gostovala na Fakulteti za socialno dleo, dvakrat za tri mesece in nazadnje za leto in pol, vmes pa tudi na krajših obiskih ob različnih strokovnih priložnostih. Od februarja 2014 do junija 2015 je bila polno vključena v življenje fakultete. Njen prispevek pri delu s študenti je bil opazen in cenjen. Vedno je tudi razgibala razprave in dogajanje med učiteljicami na fakulteti. Vsem nam je priskrbela "drugo perspektivo", refleksijo, ki jo je mogoče pridobiti le z izmenjavo izkušenj, znanja in stališč v širšem mednarodnem prostoru. Dr. Herath ima pred seboj še dolgo akademsko pot in nagrada bo še utrdila naše pedagoško in raziskovalno sodelovanje.
Študentke in študenti FSD so prejeli priznanje za aktivno vlogo pri ohranjanju plačanega pripravništva na področju socialnega varstva.
Na Fakulteti za socialno delo smo zelo ponosni na obštudijsko dejavnost naših študentk in študentov. Med njihovimi različnimi in številnimi akcijami izstopata zlasti dve največji, najzahtevnejši, medijsko najodmevnejši in tudi najkompleksnejši, saj je šlo za kombinacijo strokovnih, političnih in aktivističnih vsebin. Gre za dva množična protesta proti odpravi plačanega pripravništva v socialnem varstvu, prvi je bil organiziran leta 2009 in drugi v letu 2015. V ožjem idejnem in organizacijskem jedru prvega protesta so bile študentke in študenti: Monika Bohinec, Matjaž Oven, Nina Salobir- Gobec, Tomaž Stritar in Mateja Sušnik-Pišorn. Organizacijsko jedro letošnjega protesta pa so sestavljali: Dino Černivec, Petra Jalšovec, Gašper Ločičnik, Mateja Mlinarič in Patricija Vidonja. Z omenjenimi akcijami je našim študentkam in študentom uspelo povezati troje:
1. izzvati politične akterje k pojasnjevanju njihovih politik,
2. informirati širšo javnost in mobilizirati medije, da so kvalificirano poročali o nastalem problemu s tako marginaliziranega sektorja, kot je socialno varstvo
3. povezati različne akterje v socialnem varstvu za skupen nastop proti napačnim ukrepom oblasti na tem občutljivem področju.
Sedanja dekanja dr. Vesna Leskošek je, kot trenutno "dežurna" za varovanje dediščine izobraževanja za socialno delo, iz rok socialnega delavca Vilija Lamovška, prejela tablo Višje šole za socialne delavce, iz leta 1955.
Proslavo ob 60 letnici soustvarjanja socialnega dela je zaključil Pevski zbor Fakultete za socialno del, ki je zapel pesem Pobereš me.
Prireditev je odlično vodila as. Nina Žitek in proslavo zaključila z mislimi zaslužne profesorice Gabi Čačinovič Vogrinčič:
»Za socialno delo potrebujemo čas, da zavrnemo nesprejemljivo, soustvarimo novo in izumimo neznano v svetu, ki potrebuje spremembe.
Lepa slovenska beseda pomoč nam omogoči, da jo za socialno delo zapišemo drugače: po moč, da bi znal in zmogel spremembe, ki jih potrebuje.
V procesu soustvarjanja podpore in pomoči v socialnem delu, smo spoštljivi in odgovorni zavezniki ljudi, ki so strokovnjaki iz izkušenj.«
foto: M. Mesec
