uvodnik teme odbori program lokacija informacije povezave arhiv
Zaključki | Fotoutrinki
u v o d n i k
Konceptualna izhodišča
4. kongres socialnega dela bo v mesecu aprilu leta 2010, v letu, ki sta ga Evropski parlament in Svet Evropske Unije razglasila za evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti. V obrazložitvi odločitve o razglasitvi leta 2010 je navedeno, da je v EU v letu 2008 (pred recesijo) pod pragom revščine živelo 79 milijonov ljudi (16% EU prebivalstva), kar resno ogroža zavezanost EU trem temeljnim načelom socialne države: enakosti, solidarnosti in socialni pravičnosti. Zato bo Evropsko leto 2010 za boj proti revščini in socialni izključenosti temeljilo na sledečih prepričanjih:
- Vsi ljudje imajo pravico do osebnega dostojanstva in do aktivne udeležbe v družbi.
- Zasebni in javni sektor si delita odgovornost za boj proti revščini in socialni izključenosti (to ni le odgovornost javnega sektorja).
- Odprava revščine, ki je pogoj za bolj kohezivno družbo, koristi vsem.
- Vsi nivoji družbe se morajo k temu zavezati, da bi bili uspešni.
Vemo, da pomena pojmov revščina in socialna izključenost nista identična, se pa prekrivata. Socialna izključenost ne vodi nujno v revščino, revščina pa praviloma vodi v socialno izključenost, ki se nanaša na izključenost iz udeležbe, ki je kompleksen pojav, ker gre za različne vzroke za izključenost, različno dinamiko procesa izključevanja, različne učinke in nivoje izključevanja. Pojem družbene izključenosti se je pojavil konec 70. let in je označeval skupine ljudi, ki so padli skozi sito socialne zaščite. Kasneje se je koncept razširil še na druge skupine, ki so izključene iz udeležbe na vseh nivojih države in družbe. Na ravni EU so koncept začeli uporabljati na začetku 90. let, ker je dovolj širok, da je uporaben za skupine različnih političnih prepričanj in dovoljuje različne ravni delovanja (od prepoznavanja dejstva, da se izključenosti kopičijo, do usmeritve na različne t.i. ranljive skupine). V tem smislu je pojem nepolitičen, ker skuša zadovoljiti vse in omogoča, da ga napolnimo z različnimi vsebinami, ki se pogosto odmikajo od odgovornosti države in pojav revščine ne prepoznavajo kot strukturni problem, problem naraščajočih družbenih neenakosti in problem krhanja države blaginje.
Vendar je koncept socialne izključenosti sprejet, kar omogoča zavezanost k odpravljanju ovir za večjo kohezivnost na ravni EU, ki jo tvorijo države z zelo različnimi tradicijami, politikami, prepričanji in različnimi ravnmi odgovornosti za blaginjo ljudi. Koncept socialne izključenosti jih je med sabo povezal in skozi odprto metodo koordinacije vse države v EU izdelujejo nacionalne akcijske načrte za boj proti revščini in socialni izključenosti. Slovenija se je temu procesu priključila konec 90. let in je ob polnopravnem članstvu že dohitela stare države članice pri načrtovanju. Slovenija sodi med države, ki beležijo nižjo raven revščine od EU povprečja, vendar se v sedanji situaciji gospodarske krize revščina nedvomno povečuje. Pomanjkanje raziskav o učinkih sprememb zakonodaj, ki urejajo pravice ljudi do javnih virov (sociala, zdravstvo, šolstvo), povzroča pomanjkanje podatkov o ljudeh (spolu, statusu, skupni, vendar z upoštevanjem varstva osebnih podatkov), ki zaradi sprememb izpadejo iz pravic, prav tako pa ne omogoča, da bi popravljali napake, ki so povzročene z omenjenimi spremembami. Posledično tudi ni mogoče ugotoviti morebitno večjo vključenost.
V Sloveniji beležimo več družbenih skupin, ki bi jih lahko uvrstili med družbeno izključene. Različni viri navajajo naslednje skupine: stari z nizko pokojnino, predvsem samske starejše ženske; mladi pred vključitvijo v trg dela; brezposelni; najemniki (profitnih in neprofitnih stanovanj); samski moški srednjih let, samske matere z enim ali več otroki; brezdomci in ljudje brez papirjev (izbrisani ali nelegalni migranti); etnične skupine, ekonomski migranti, hendikepirani in istospolno usmerjeni. Nekatere od teh skupin so izključene zaradi pomanjkanja materialnih resursov, ki vplivajo na njihov družben status, druge pa so izključene, ker so diskriminirane in dehumanizirane, kar omogoča njihovo razpoložljivost za poniževanja, izključevanja in izkoriščanja. O temi so na voljo številne znanstvene in strokovne študije, podprte z izsledki raziskav in primeri. Izključenost vpliva na manjšo udeležbo ali neudeležbo v družbi, kar povzroča demokratični deficit, ki je za države škodljiv, ker zmanjšuje raven kohezivnosti. Da bi se izognili pastem koncepta revščine in socialne izključenosti, ki so tudi v tem, da je sam pojem konceptualiziran rezidualno (koncentriran na skupine, ki se pojavijo na obrobju ali pod mejo revščine) in ne relacijsko (strukturno), bomo v koncept vključili razmerja moči in pogledali, kako ta razmerja vplivajo na pojav revščine in izključenosti. Tako bomo koncept politizirali in ne individualizirali.
Osrednje vprašanje kongresa je, kako se socialno delo v praksi in teoriji sooča s pojavi revščine in socialne izključenosti, kako zaznava te pojave, njihove učinke in posledice, ki se odvijajo na različnih ravneh:
- Na ravni vsakdanjega življenja ljudi (dostopnosti do storitev, življenjskega položaja, aktivne udeležbe pri reševanju lastnih težav, možnosti za kreiranje lastnih življenjskih potekov itd.).
- Na ravni stroke socialnega dela (kako se soočati z vedno večjim managerializmom, administriranjem in birokratiziranjem, kako lahko v teh pogojih uporabljamo znanje, spretnosti, metode, doktrine socialnega dela, kako upravljati z etiko in lastnim odnosom do socialnih problemov in politik na tem področju, kako načrtovati programe in ustrezno pomoč izhajajoč iz potreb uporabnikov. Kako videti in uporabiti možnosti, ki se po drugi strani ustvarjajo. Kako po eni strani uravnavati standarde, ki jih ponuja stroka in po drugi strani kako se soočati z omejitvami ali možnostmi, ki jih ponujajo različne politike na področju socialnega varstva, šolstva, zdravstva in drugo).
- Na ravni socialne politike (kakšne spremembe v pojmovanju socialne države se kažejo, kako se ta sistem spreminja, ali so politike konsistentne in temeljijo na dejstvih, raziskavah ali strokovnih pobudah, analizah, ali pa so trenutne, politične in v skladu z globalizacijskimi procesi).
- Na ravni širših integracij (evropskih in čez, kjer se socialno delo sooča s podobnimi težavami ali priložnostmi).
Tema kongresa je za socialno delo bistvenega pomena, saj se raziskovanje in znanstveno delovanje v največji meri povezuje ravno s tem področjem, praksa socialnega dela pa se odvija v pogojih, ki jih države načrtujejo na tem področju. Socialna in druge politike (izobraževalna, zdravstvena, stanovanjska itd.) urejajo področja, ki vplivajo na zmanjšanje ali povečanje revščine in družbeno vključenost ali izključenost prebivalcev. Hkrati te politike vplivajo na možnosti in omejitve izvajalcev storitev, programov in projektov na področjih, kjer so najpogosteje zaposlene socialne delavke in delavci. Socialno delo kot znanost in kot stroka lahko bistveno pripomore k temu, da zmanjšuje revščino in povečuje socialno vključenost, saj je v svojem bistvu zavezano k delovanju na načelih enakosti, socialne pravičnosti in solidarnosti. Kako to narediti, je kompleksno vprašanje, ki ga postavljamo v ospredje 4. kongresa socialnega dela v Evropskem letu boja proti revščini in socialni izključenosti.
Kongres bo trajal 3 dni in bo razdeljen na plenarni del in delovne skupine, ki se bodo organizirale znotraj petih glavnih tem kongresa.
Program