Mednarodno socialnodelovno skupnost je julija letos pretresla novica, da je umrla profesorica Silvia Staub-Bernasconi, ki je bila predvsem prek najinega dela in prijateljstva povezana tudi s Fakulteto za socialno delo v Ljubljani. Številni prijatelji so mi sporočali novico o njeni smrti in hvaležna sem bila, da sem z njo govorila še 12. maja, ko sem ji po telefonu čestitala za rojstni dan. Z veselim glasom je takoj začela uporabljati oba jezika, ki sta naju družila, nemščino in angleščino; da jo bom v kratkem spet poklicala, sem ji rekla, ona pa, »povej kdaj, da bom v sobi!«.
Silvia Staub Bernasconi je začela svojo poklicno pot kot socialna delavka (študirala le med 1958 in 1960, ko so se tudi v Sloveniji pojavile prve socialne delavke) in kmalu postala ostra zagovornica socialne pravičnosti; razumela je prepletanje struktur in potreb posameznika, individualne »socialne probleme«, kot jim je rekla in strukturne neenakosti. Veliko je pisala in govorila o solidarnosti in večkrat mi je rekla, da je prvi korak k solidarni družbi zmanjšanje škarij neenakost med tistimi, ki dobivajo najnižje in tistimi ki prejemajo najvišje plače.
Rojena je bila v Zürichu in pravijo, da je že kot otrok je slutila neskladje med krivicami, bedo, lakoto in vojnami ki so se dogajale po svetu in Švico, ki je ostala gospodarsko nepoškodovana in ekonomsko cvetela. Vedno znova in z različnih zornih kotov se je spraševala »zakaj«, saj je hotela razumeti, kako priti do socialne pravičnosti in zato ni čudno, da so njene debele knjige zares obsežne in zahtevne razprave.
Silvia Staub Bernasconi je v socialnodelovni praksi delala z mladimi, na področju duševnega zdravja, socialne politike, kasneje je poučevala po različnih univerzah med drugim na Tehniški univerzi v Berlinu. Med študijem socialnega dela v ZDA je videla največje neenakosti, revščino in začela razvijati koncepte o vzajemnem odnosu med posameznikom (z osebno izkušnjo, željo, voljo, svojo subjektivnostjo), skupnostjo (skupna realnost več ljudi) in socialnim okoljem (mreža odnosov, v katero vstopimo ob rojstvu, smo prisotni na različne bolj ali manj dejavne načine in iz katere ponovno izginemo ob smrti), ki so medsebojno odvisni. Njene teorije so vedno upoštevale matrice dominacij, od feminističnih pogledov, do rasizma in postkolonializma, kar nekateri danes popularno imenujejo »intersekcijska perspektiva« in ji pripisujejo pravkaršnje odkritje. V 80. letih je govorila in pisala o akcijsko teoretični bazi socialnega dela[1], kar je bila tudi ideja nekaterih kritičnih mislecev v socialnem delu pri nas, predvsem Bernarda Stritiha, Vita Flakerja, Mojce Urek.
Beat Schmocker[2] je o njenem delu zapisal:
»Ni – kot je kasneje dejala – ustrezne analize družbe brez analize posameznikov in njihovih potreb, prav tako pa ni ustrezne analize posameznikov brez analize družbenih struktur in kulture. Vendar pa ne sme biti le natančna analiza družbe, njenih podsistemov in tudi posameznikov, temveč predvsem njihove medsebojne povezave in soodvisnosti, ki morajo postati izhodišče za vse koncepte socialnega dela. Socialno delo, mimogrede,ki mora predvsem aktivno oblikovati ta področja napetosti in premostiti njihova (domnevna) protislovja – na povsem praktičen in »oprijemljiv« način – za razvoj »socialnega« v svetu. Za njo je ostalo vseživljenjsko strokovno prizadevanje, da bi raziskala, kako je mogoče vzorce medčloveških odnosov – tako teoretično kot praktično – povezati v odnos, ki služi zadovoljevanju potreb posameznikov in spodbujanju njihovega blagostanja; in s tem tudi vprašanje vloge socialnega dela v tem smislu. V ta namen je med drugim razvila svoj koncept trojnega mandata z njegovimi področji odgovornosti in ustreznimi funkcijami socialnega dela.«
Silvia Staub-Bernasconi je bila vsekakor vizionarka, zavestno je sledila velikim duhovom tedanjega časa in velikih pionirkam, med katerimi je tudi sama izčrpno pisala o Ilse Arlt v času, ko avstrijske pionirke večina socialnodelovnega akademskega sveta še ni poznala.
Profesor Beat Schmocker je celo zapisal, da je z njeno smrtjo socialno delo »izgubilo eno svojih najbolj inovativnih in v prihodnost usmerjenih pionirk mednarodnega ugleda«. In nadaljeval: » Pogrešali bomo njen prelomni prispevek k teoretičnemu razvoju socialnega dela, pa tudi prispevke na področju strokovnega razvoja, poučevanja in prakse, ki jih je vztrajno delila skozi leta.« Poudaril je tudi, da je bila najglasnejši glas na področju socialnega dela kot teorije in prakse človekovih pravic in da se je za človekove pravice zavzemala tudi takrat, ko je tvegala, da je bila v očeh drugih nepriljubljena in nezaželena, s čemer je mislil predvsem na njeno delo v Švici, ki je težko razumela njene progresivne ideje. Nikoli ni bila podrejena vladajočim ideologijam in nikoli ni bila oportunistično tiho.
Silvia je bila v zadnjih dveh desetletjih svojega življenja članica mreže International Doctoral Studies in Social Work and Policy - INDOSOW, ki je nastala na FSD in ki jo je Silvia videla kot upanje za prihodnost socialnega dela; kot strastna zagovornica akademskega dela je trpela, ker v nemško govorečem bazenu, doktorski študij socialnega dela ni bi mogoč. Tekom sodelovanja z INDOSOW je sama našla je načine, da je doktorski študij socialnega dela spodbujala v tujini; po vzoru naših večkrat letnih srečanj, na katerih smo se zbrali profesorji in doktorandi, da smo razpravljali o aktualnih tematikah in doktorskem raziskovanju naših doktorandov, je v Nemčiji začela voditi doktorske seminarje.
INDOSOW je združil velika imena mednarodnega socialnega dela in kar dve nosilki najvišjih priznanj v socialnem delu, nagrade Katherine Kendall, sta bili ključni osebi v naši mreži; poleg Shule Ramon je bila to tudi Silvia Staub Bernasconi. Silvia mi je večkrat rekla: »To je eden najzanimivejših projektov, v katerem sem sodelovala v svojem življenju!« Čeprav nam zaradi univerzitetnih ovir in nezanimanja za tovrstni akademski razvoj socialnega dela v Sloveniji sicer ni uspelo ustanoviti mednarodnega doktorskega študija, smo med leti 2005 in 2013 doživeli izjemna srečanja, neponovljiva v svoji teoretski in zagovorniški moči. Silvia je bila članica akademskega sveta, ena najaktivnejših predavateljic in pri študentkah ena najpriljubljenejših profesoric.[3] Moralo je biti kakšnih 7 let nazaj, ko me je poklicala po telefonu me je vprašala, ali ne bi bilo mogoče obuditi INDOSOW in ga razviti v nekaj kar bi bilo njegovo nadaljevanje.
Sintagma, socialno delo kot stroka človekovih pravic je njen izum; s takšnim imenom je ustanovila magistrski študij v Nemčiji in po vzoru INDOSOW-a tudi mednarodni magistrski študij »Social Work as a Human Rights Profession« na najstarejši šoli za socialno delo Alice Salomon v Berlinu. Spominjam se, da smo leta 2012, kot pogosto v tistem obdobju, sedele v čudoviti dnevni sobi Birgit Rommelspacher - me tri smo leta 2010 uredle tudi knjigo o etičnih dilemah[4] - ko je Silvia prišla na dan z idejo, da nekaj podobnega INDOSOW-u, ustanovimo tudi v Berlinu; kmalu po tem, smo imeli ustanovitveni sestanek za nov mednarodni magistrski študij, ki uspešno deluje še danes in kjer študirajo študentke in študentje zares iz vsega sveta.
S Silvijo sva leta 2013, ko so potekali posvetovalni pogovori o novi definicij socialnega dela pri IFSW in IASSW s pismom organizacijama poudarjali pomeni formulacije, da socialno delo ni zgolj praktična stroka, temveč je tudi akademska disciplina; formulacija je bila vnešena v globalno definicijo socialnega dela. Njena vztrajnost in delovna etika sta bili neumorni; vedno je premišljevala, se spraševala »zakaj« in razpravljala. Menim, da je bila prav ona v Evropi začetnica ideje socialnega dela kot poklica človekovih pravic; ideje, ki je še danes pogosto tuje večinskemu socialnemu delu.
Čeprav je bila Silvia Staub Bernasconi kot znanstvenica (in je še danes) ena najpogosteje citiranih avtoric v akademskem diskurzu v nemško govorečem svetu, je v Sloveniji akademski svet socialnega dela ni poznal; na enem od senatov FSD, je njegova članica imela celo pomislek, češ, »ali je to, kar se dogaja v mreži INDOSOW, sploh socialno delo«. Navkljub temu, da jo je pri nas komajda kdo poznal, čeprav obsegajo njena dela 360 enot knjižnih publikacij in množico odmevnih člankov, so bila nasprotno, v tujini o njej napisane obsežne razprave; socialnodelovna skupnost se je dejavno ukvarjala in razmišljala o njenih idejah, veljala je za vizionarko in inovatorko. V reviji Socialno delo je bil v slovenščini objavljen zgolj en članek, ki sem ga spodbudila, da je izšel, o trojnem mandatu socialnega dela.[5] Istega leta sem z njo naredila tudi intervju (prevedla Ana M. Sobočan), ki ga priporočam v branje.[6]
S smrtjo Silvie Staub-Bernasconi je področje socialnega dela izgubilo eno največjih oseb svetovnega socialnega dela. Močno je vplivala name s svojimi idejami, načinom, kako jih je posredovala in z neizmernim prijateljstvom, in naklonjenostjo, ki mi ju je izkazovala. V nas in v antologijah socialnega dela bo živel spomin nanjo.
prof.dr. Darja Zaviršek
[1] Staub-Bernasconi, Silvia (1986): Socialno delo kot poseben način ravnanja z ljudmi, stvarmi in idejami. K razvoju akcijsko-teoretične baze znanja za socialno delo. V: SozialArbeit, Bern, 10/86, str. 2–70.
[2] Beat Schmocker (2026). Nachruf für Silvia Staub-Bernasconi (1936-2026). Luzern, Sozial.De. 29.7. 2026. https://www.sozial.de/nachruf-fuer-silvia-staub-bernasconi-(1936-2026).html
[3] Med drugim je dejavno spremljala našega tedaj doktorskega študentka, danes dr. Andraža Kapusa.
[4] Zaviršek, D., Rommelspacher, B. in Staub Bernasconi, S. ur. (2010). Ethical dilemmas in social work. International perspective. FSD, Ljubljana.
[5] Staub Bernasconi, Silvia (od poklicnegA dvojnegA do profesionAlnegA trojnegA mAndAtA Znanost in Človekove pravice kot temelja strokovnega socialnega delaSocialno d elo, 50 (2011), 3–4 , str 173- 185. https://www.revija-socialnodelo.si/mma/Od_URN_NBN_SI_DOC-C09Q5IWB.pdf/2019012209543487/
[6] Staub, Sylvia, Zaviršek, Darja, Sobočan, Ana Marija (2011). Socialno delo je politično in strokovno hkrati. Socialno delo, letnik 50, številka 3/4, str. 253-262.https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-HCFBXJJ4/a0ed82c3-98bc-4541-8f0d-b1407533d97d/PDF