Irena Šumi
Ljubljana: Založba Univerze v Ljubljani, 2026, 198 str.
ISBN 978-961-297-811-2 (PDF)
Monografija obravnava temeljno vprašanje antropološke discipline o “naravi človekove narave” s perspektive človekove kronotropne orientiranosti v prihodnost. Izhodiščna teza je, da sta človeški kognitivni ustroj in delovanje strukturirana z odprtostjo in negotovostjo prihodnosti, kar vzpostavlja potrebo po njeni stabilizaciji. Knjiga razvije pojmovni okvir, v katerem se kulturotvornost in družbenost ne obravnavata kot sekundarna ali zgolj funkcionalna sistema, temveč kot nujna pogoja, ki omogočata operativno strukturiranje za prihodnost. Posebna pozornost je namenjena analizi patriarhata kot specifične zgodovinske kronotropne inverzije procesov mejnosti, tj. formacije družbenega pomena in smisla, v kateri se organizacija smisla zapira v institucionalizirane oblike lastnine, dedovanja in nadzora nad reprodukcijo. Predstavljena sinteza temelji na dolgoletnem avtoričinem ukvarjanju z antropološko teorijo ter na izkušnjah terenskega raziskovanja, ki so omogočile oblikovanje takega konceptualnega pristopa. Delo se umešča na presečišče več disciplinarnih področij, saj povezuje spoznanja socialne antropologije, filozofije, kognitivne znanosti in kronobiologije v enoten analitski okvir. V tem pogledu ponuja alternativo ter dopolnitev prevladujočih razumevanj temeljne narave človeka v antropologiji, ki kot primarno poudarjajo bodisi simbolno, socialno ali biološko dimenzijo. Monografija predlaga razumevanje človeka kot kronotropnega bitja, katerega specifičnost izhaja iz nuje organiziranja za prihodnost, s čimer prispeva k širši antropološki teoretski razpravi.
Knjiga je brezplačna in v prostem dostop: https://doi.org/10.51741/9789612978112