POVZETEK OKROGLE MIZE O DOLGOTRAJNI OSKRBI
POVZETEK OKROGLE MIZE O DOLGOTRAJNI OSKRBI, 27.3.2009Okroglo mizo o dolgotrajni oskrbi smo na fakulteti za socialno delo organizirali kot osrednji del dvodnevnega seminarja o dolgotrajni oskrbi.
V zadnjih desetletjih se je na področju socialnega in zdravstvenega varstva in na področju organiziranja socialne varnosti razvila tema dolgotrajne oskrbe za ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno, organizirano pomoč in podporo drugih ljudi. Pojavila se je kot nova potreba, ki je posledica širših družbenih razmer – spremenjenih demografskih razmerij, oblik pomoči, drugačne kulture neformalne pomoči in napredka medicine – pa tudi spremenjenih oblik in vzorcev zagotavljanja pomoči. Uvajanje dolgotrajne oskrbe narekuje usklajeno zagotavljanje zdravstvenih in socialnih storitev, polje medsebojnega sodelovanja, dialoga in usklajenega delovanja različnih strok. Prav temu je bila posvečena okrogla miza, zato smo medse povabili oblikovalce predloga Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, predstavnike različnih strok in izvajalcev storitev.
Okrogle mize so se udeležili: Davor Dominkuš, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, mag. Zdenka Tičar, Ministrstvo za zdravje, mag. Irena Trobec, Visoka šola za zdravstvo Izola, Mirjana Schlauer, predstavnica aktiva socialnih delavk in delavcev domov za stare pri Skupnosti socialnih zavodov Slovenije; Darinka Klemenc, predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije (Zbornica- Zveza ), Martina Horvat, v.d. predsednice Sekcije medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v patronažni dejavnosti pri Zbornici – Zvezi in mag. Liljana Leskovic, predsednica sekcije medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v socialnovarstvenih zavodih. Moderatorstvo okrogle mize sva prevzela izr. prof. dr. Vito Flaker in dr. Jana Mali iz Fakultete za socialno delo.
Izpostavili smo, da dolgotrajna oskrba prinaša veliko novosti, ne le na ravni zagotavljanja socialne varnosti temveč tudi kot povsem drugačna paradigma skrbi, ki presega stare obrazce organiziranja oskrbe, načinov pristopa k človeški stiski, statusa uporabnikov in bistva procesov pomoči. V tem smislu dolgotrajna oskrba ni le nadgradnja obstoječih sistemov socialne varnosti, socialnega in zdravstvenega varstva, temveč je prekinitev, paradigmatski prelom in preboj, ki ustvarja nove obrazce solidarnosti, pomoči in strokovnosti. Z vzpostavljanjem novih mehanizmov socialne varnosti in novih organizacijskih struktur in novih načinov zagotavljanja storitev pomoči in podpore, stojimo pred izzivom, kako na različnih ravneh vzpostaviti nove odgovore, ki bodo presegale stare delitve, paradokse in tudi krivice posameznikom in skupinam, kakor tudi ustvariti posebno polje dolgotrajne oskrbe, ki bo integrirano, kjer ne bo več večinoma nesmiselne delitve na zdravstvene in socialne storitve, kar bo omogočalo sinergije različnih strok v skupne strategije pomoči in solidarnosti.
Seznanjeni smo bili z dolgotrajno pripravo predloga Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, ki teče že vse od leta 2000 in je v tem času prešla iz pristojnosti Ministrstva za zdravje v pristojnost Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, kar na nek način odraža tudi, da je sodelovanje med obema sektorjema pri pripravi zakonske podlage za izvajanje dolgotrajne oskrbe pomembno in nujno. V naslednjih mesecih lahko pričakujemo zadnje dopolnitve predloga zakona, nato pa bo predlog odprt za javno obravnavo. Koncem leta 2009 naj bi potekala obravnava zakona v parlamentu, zakon bi bil lahko sprejet spomladi leta 2010, temu pa bi sledilo postopno izvajanje zakona v letih 2011 – 2012.
Diskusija, ki je potekala med udeleženci okrogle mize, je pokazala, da imamo tako socialni kot zdravstveni delavci stične točke v zagotavljanju dolgotrajne oskrbe, saj so naša strokovna ravnanja usmerjena k zagotavljanju čim višje kvalitetne življenja ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo. V naših ravnanjih nismo usmerjeni zgolj na nego telesa, zato smo prepričani, da bi bila usmerjenost dolgotrajne oskrbe zgolj na telo, nezadostna in neustrezna, tako za ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo kot za vzajemno delovanje zdravstvene in socialne stroke. Podpiramo koncept dolgotrajne oskrbe kot celostne oskrbe posameznika v njegovem socialnem kontekstu, iz katerega tudi najpogosteje črpa vire podpore in pomoči za samostojno življenje v domačem okolju. Ljudi iz posameznikove socialne mreže, ki že sedaj v veliki meri opravljajo pomembno pomoč za ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, to so najpogosteje svojci, je potrebno ustrezno podpreti, izobraziti in jim ponuditi različne oblike razbremenjevanja, da bi proces pomoči zmogli in v njem lahko vzdržali.
Sodelovanje med strokami, ki zagotavljajo oskrbo ljudi, med skrbstvenimi poklici, je nujno, prav tako pa je pomembno medsebojno spoznavanje in prepoznavanje ravnanj, ki so specifična za posamezno stroko. Timska obravnava, celostna, holistična in integrirana oskrba, so osrednje teme tudi predloga Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo. Tudi zato je nesmiselno nadaljevanje prakse na način, ki ne zagotavlja sodelovanja in partnerstva med strokami socialnega in zdravstvenega dela.
Okroglo mizo smo zaključili s sklepom, da je pred nami izziv medsebojnega sodelovanja in povezovanja, in sicer na ravni izobraževalnih institucij (fakultete za socialno delo, visokih šol za zdravstvo in fakultete za zdravstvene vede), na ravni medresorskega sodelovanja (Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in Ministrstva za zdravje) kot tudi strokovnjakov v praksi. Vsak od nas in vsi skupaj prevzemamo odgovornost za povezovanje in sodelovanje, kar bo odpiralo možnosti in poti za uresničevanje dolgotrajne oskrbe v Sloveniji.
V Ljubljani, 27.3.2009 dr. Jana Mali