Kot študentje socialnega dela res ne moremo le tiho opazovati dogajanja okoli nas in čakati na boljše čase. Zato bomo prisotni tudi na tej stavki, da damo svoj glas, pokažemo, da nam ni vseeno, da se borimo za pravice vseh in da s tem tudi pokažemo, da še verjamemo in smo tudi pripravljeni kaj storiti za izboljšanje razmer.
Kot študentje socialnega dela res ne moremo le tiho opazovati dogajanja okoli nas in čakati na boljše čase. Zato bomo prisotni tudi na tej stavki, da damo svoj glas, pokažemo, da nam ni vseeno, da se borimo za pravice vseh in da s tem tudi pokažemo, da še verjamemo in smo tudi pripravljeni kaj storiti za izboljšanje razmer. Zavedamo se, da so že zdaj razmere mladim v Sloveniji nenaklonjene: mladi moramo dlje časa študirati, da pridemo do iste stopnje izobrazbe kot generacije pred nami, izobrazba nima več tolikšnega pomena in vrednosti in tudi ko doštudiramo, le redki izmed nas dobijo službo, tudi štipendije dobijo le redki... Edino kar imamo je možnost študiranja zastonj in kolikor toliko soliden štud. A zdaj nam hočejo vzeti tudi to. Veste kaj to pomeni? Da bo študiranje postalo luksuz, ki si ga bodo lahko privoščili le najpremožnejši pa mogoče tudi najsposobnejši. Vsi ostali pa ne. Kar pomeni, da se bodo razlike med nami še povečale in ne bo niti sledu več o enakih možnostih. Mogoče bi sicer s tem ta peščica študentov, ki bi ostala, res bila deležna bolj kvalitetnega študija in večjih možnosti za pridobitev službe. A se nam to ne zdi ustrezna rešitev. Ker verjamemo, da na mladih svet stoji. Na mladih, ki so izobraženi, ki jim ni vseeno in ki se trudijo, da bi s svojimi talenti, s svojim znanjem, izkušnjami, zagnanostjo, prepričanji … spreminjali najprej sebe, da bi postali dobri in zreli ljudje in potem družbo in svet, da bi bil boljši, bolj človeški. Pri tem pa potrebujemo odrasle: starše, profesorje, voditelje, da nam pri tem pomagajo. In zato si ne moremo privoščiti, da bi imeli na naših fakultetah manj profesorjev, ker jih imamo že zdaj komaj dovolj. Tudi ne moremo dopustiti, da bi bili naši profesorji manj plačani. Delavec naj bi bil vreden svojega plačila in za pošteno delo, naj dobi tudi primero plačo. Konec koncev naši profesorji nosijo res veliko odgovornost in so zelo pomembni, če ne celo ključni, za naš razvoj. In če se komu zdi, da je to, ali ohranijo delo in kakšno plačo imajo, le stvar profesorjev, mu naj povemo, da ni tako. Od tega, koliko profesorjev bomo imeli in kako se bodo le ti počutili v svoji vlogi in koliko bo poskrbljeno zanje, je odvisno, koliko nam bodo lahko dali in koliko nas bodo lahko opremili za nadaljnje poklicno in osebno življenje. Zato se nam zdi prav, da stopimo skupaj in se skupaj borimo za pravice, ki nam pripadajo. Da bomo s tem pomagali ne le sebi, ampak tudi generacijam za nami. Sedaj smo mi na vrsti, da vse to, kar imamo in nam je podarjeno s strani naših predhodnikov, ohranimo in predamo naprej tudi vsem, ki pridejo za nami.
Študenti FSD.