Virus, o katerem ne vemo veliko, a veliko pove o nas - intervju

Iz intervjuja s Srečom Dragošem o prilagajanju na corono-19

Vir: (iz članka) S. Bandur: Virus, o katerem ne vemo veliko, a veliko pove o nas. Delo, 4. 4. 2020, str. 12.

https://www.delo.si/novice/svet/virus-o-katerem-ne-vemo-veliko-a-veliko-pove-o-nas-295280.html

Odgovor je v odnosu do sebe

Dr. Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo začne odgovor iskati v delovnih razmerjih, zlasti v vprašanju delovne etike, kjer se med Vzhodom in Zahodom kažejo pomembne razlike. Njegovi primeri so preprosti in zgovorni in izhajajo iz javnomnenjskih raziskav. Vzemimo trditev: Rad bi hodil v službo, tudi če ne bi potreboval denarja. Kitajska, Japonska in Tajvan imajo tu enega največjih deležev pritrdilnih odgovorov; s tem se strinja več kot 60 odstotkov anketiranih. Podobno je pri trditvi: V zadnjih petih letih sem bil izpostavljen nadlegovanju na delovnem mestu. Tudi pri opisovanju odnosov na delovnem mestu so zelo nazorno pokazali, da so ti večinoma slabi, tako z nadrejenimi kot s kolegi. Po drugi strani se jim ne zdi prav pomembno, da imajo zanimivo delo ali možnosti za napredovanje.
»Kaj iz tega potegnemo? V državah na vzhodu imajo zelo visoko delovno etiko, pripravljeni bi bili celo zastonj hoditi v službo, čeprav so odnosi na delovnem mestu zelo slabi in se jim tam slabo godi,« povzema Dragoš. Preprosto vprašanje, ki sledi iz tega, je: kako to zdržijo? »Na prvi pogled bi rekli, da iščejo rešitev v oblasti, zato se ji pokorijo. Toda ta odgovor ne vzdrži, če pogledamo njihov odnos do oblasti, ki ni nič manj kritičen, kot velja za Zahod. Tu ni velikih razlik, po katerih bi lahko sklepal, da je Vzhod bolj toleranten do oblasti kot Zahod. Tudi tam imajo demokracijo, na Kitajskem je pač enopartijska, vendar je težko reči, da je zaradi tega kaj bolj totalitarna od nekaterih zahodnih oblasti, ki jih imamo tudi tukaj okrog, recimo na Madžarskem, ali nekoliko dlje, v ZDA. Tu je pomemben dejavnik še neoliberalizem, ki prevladuje, ne le na Zahodu, ampak tudi na Vzhodu.«
Vzrok, da ljudje zdržijo v tako shizofrenem položaju na enem najpomembnejših področij življenja – poleg družine –, je po prepričanju Srečka Dragoša v odnosu do samega sebe, »to pa je avtoritarni sindrom.«

Spoštovani in občudovani, skromni in ponižni

Čeprav se zdi, da so značilnosti delovne etike držav Daljnega vzhoda daleč od nas, po ugotovitvah sogovornika ni tako. Slovenija premore precej tega avtoritarnega sindroma. V dokaz navede ugotovitve iz evropske raziskave ESS (European Social Survey), s katero so preverjali odnos prebivalcev evropskih držav do sebe. Po tej anketi se Slovencem zdi zelo pomembno, da pokažejo svoje sposobnosti in so občudovani, da so spoštovani, da se pravilno obnašajo, so ponižni in skromni, da ne vzbujajo pozornosti, da upoštevajo pravila in se držijo tradicije. Pri teh trditvah je slovenski delež pritrdilnih odgovorov višji od evropskega povprečja, višji je celo od povprečja nekdanjih socialističnih držav.
»Ta sklop odgovorov kaže, da smo Slovenci v Evropi najbolj narcistični, konformistični, podredljivi in pohlevni. Ko te lastnosti sovpadejo, kažejo na rigiden tip osebnosti, kakršnega so Adorno in drugi v frankfurtski šoli označili za avtoritarnega in (proto)fašističnega.«
Podobnosti z Vzhodom si ne delimo le po delovni etiki, ampak tudi po odnosu do oblasti, ki jo sicer kritiziramo, a kljub vsemu sprejemamo ukrepe. »Edina dobra stran tega sindroma se kaže v času koronakrize in širjenja virusa, ki je smrtonosen in je treba spoštovati pravila. Toda to je stvar nekaj mesecev, potem pa se bo pokazalo, da je to zelo usodna struktura tako za demokracijo kot za delovno etiko,« napoveduje Dragoš.
Ali se bo po pandemiji zahodni svet vendarle bolj približal vzhodnemu? Dragoš meni, da ne, kajti to bi terjalo spremembe osebnostnih in vrednotnih struktur, te pa so globoko zakoreninjene in se spremenijo najkasneje od vseh drugih, bistveno pozneje kot oblast.
Prav tako opozarja, da pandemije ni dobro prehitro primerjati z navidez podobnimi krizami, kakor sta bili prva in druga svetovna vojna. »Takrat je bil jasen zunanji sovražnik. Zdaj je sovražnik med nami, lahko je celo v družini. Zato po koncu krize ni pričakovati samodejne solidarnosti na narodni ravni, kot se je zgodilo po koncu obeh svetovnih vojn.«
Bomo torej, ko pandemija mine, šli nazaj na ustaljene tirnice, le kakšno žico več bo treba odstraniti? »No, to je optimistična prognoza,« odgovarja Dragoš. »Pesimistična je, da se bo vse tisto, kar ustvarja avtoritarni sindrom, še poglobilo. Potem bomo imeli problem zunanjega dolga, gospodarsko in socialno krizo, in na to bomo zelo verjetno odgovarjali tako, kot smo do pandemije: največ vzameš tistemu, ki mu vzameš najlaže.«