O raznoliki skupini starejših, njihovih izzivih od osamljenosti, revščine, demence do pomanjkanja dolgotrajne oskrbe, pa tudi o tem, zakaj se je starosti vredno veseliti.
Jana Mali (foto: BOBO)
Je prav reči stari ali starejši?
"Okrog rabe izrazov so kar vroče diskusije in težko je najti enotno stališče. Sama z vidika socialnega dela zagovarjam besedno zvezo stari ljudje, s poudarkom, da gre za ljudi v specifičnem življenjskem obdobju. Vprašanje je tudi, kdaj je človek star. V strokovnih krogih je ta meja 65 let, ponekod se že dviguje na 70, 75. S podaljševanjem življenjske dobe se bo še dvignila. Dejstvo pa je, da se to obdobje življenja daljša in da je daljše od mladosti ali srednjih let. Zato je ta skupina ljudi zelo različna, heterogena - v starosti, potrebah, življenjskih okoliščinah, tako socialnih kot bivalnih, zdravstvenem stanju. V zadnjem obdobju postaja pomembno to, kdaj se človek sam počuti star. Nekateri so pri 65-ih še vedno delovno aktivni, ustvarjalni, in se še ne počutijo stare. Obdobje starosti je postalo tudi zelo ustvarjalno, aktivno, človek lahko še marsikaj doživi. To obdobje življenja je lahko zelo pozitivno, kar nam dokazujejo številni upokojenci. Ko se v okviru raziskav pogovarjamo z njimi o tem, kaj menijo, kdaj se bodo počutili stare, večinoma odgovarjajo, da takrat, ko bodo postali odvisni od drugih."
Okoli petina prebivalcev pri nas je starejša od 65 let. Omenili ste, da gre za heterogeno skupino. Pa vendar, ali ima kakšne skupne značilnosti?
"Tradicionalne definicije generacij ne veljajo več. Denimo obdobje učenja je nekdaj veljalo za mlado generacijo, danes je vseživljenjsko. Tudi razveze zakonske zveze so zdaj vedno bolj pogoste po 60. letu, prav tako se ljudje pogosteje ponovno ali sploh prvič poročijo, ko se upokojijo. Generacija 60 plus postaja vedno bolj aktivna. Po drugi strani pa me je zelo presenetilo obdobje epidemije v zadnjih dveh letih, ko se je pokazalo, da je ta generacija obravnavana kot izredno ranljiva, nemočna, ki potrebuje pomoč drugih, ki ji ne pripisujemo aktivnosti, samostojnosti, predvsem samostojnosti odločanja o sebi in o svojem življenju. Kar kaže na to, da smo zelo malo spremenili v načinu razumevanja generacije starih ljudi. Na plan so privreli stereotipi, predsodki ... Starosti se še vedno večina prebivalstva boji, je ne želi doživeti. Preveč nas spominja na zaključek življenja, na smrt, ki je tabu, nekaj, o čemer ne želimo razmišljati. Epidemija je prinesla te teme na plan in videlo se je, da imamo kar precej težav s sprejemanjem tega življenjskega obdobja."
Negativnih stereotipov o starosti je veliko. Česa pa se je smiselno veseliti?
"Predvsem možnosti, da imamo več časa za sožitje z ljudmi, druženje, poglabljanje medsebojnih odnosov. Da naša medsebojna povezanost dobi večjo veljavo. Solidarnost, pomoč drug drugemu, nekatere vrednote, za katere nimamo časa, ko smo delovno aktivni. Da znamo čas skupaj kakovostno preživeti. Tega v vsakdanjem življenju resnično primanjkuje. A zelo hitro se lahko ujamemo v past. Če prej nismo dovolj vlagali v socialne stike, ob upokojitvi nimamo prijateljev, znancev. Ob upokojitvi je tudi precej življenjske drame, nekateri se ne znajdejo več. Ne znajo si organizirati časa. Prej je življenjski ritem vezan na delovno aktivnost, kar naenkrat je treba na novo postaviti načrt. Rek, da upokojenci nimajo časa, ne drži. Imajo ga na pretek, a vprašanje, kako si ga organizirajo, kako si ga osmislijo. Poznamo dva ekstrema, tiste, ki znajo čas bogato zapolniti, in tiste, ki ga ne znajo osmisliti. Če ostanejo sami z neosmišljenim časom, se zelo hitro pojavi osamljenost, ki je v starosti kar prevladujoč fenomen, med epidemijo pa se je še precej povečala."
Odvzemanje pravic je zagotovo eden od vidikov starizma, zapostavljanje, neupoštevanje, nevključevanje starih ljudi.
Jo je mogoče opredeliti v številkah?
"Osamljenost je zelo individualiziran pojav, ki smo ga bolj preučevali v domovih za stare, kjer lahko zadnje čase govorimo o občutku osamljenosti pri vsaj 80 odstotkih starejših. S socialno izolacijo so ta čustva bolj privrela na dan, ljudje se jih tudi bolj zavedajo, jih ubesedijo. Sicer pa jih bolj ali manj skrivajo, v osemdesetih, devetdesetih letih prejšnjega stoletja se o osamljenosti med starejšimi sploh ni govorilo."
Kateri so še drugi največji izzivi, s katerimi se spopadajo starejši? Finance, zdravje?
"Trenutno je eden večjih revščina. Rezultati raziskav kažejo, da je ta, četudi v heterogeni populaciji, prevladujoč fenomen. Ob napovedi pričakovane krize bodo gotovo starejši od 65 let najbolj občutili pomanjkanje materialnih sredstev. Ob tem ko se njihove socialne mreže krčijo in število njihovih prijateljev naravno upada. Tudi to sodi k osamljenosti oziroma revščini, ki je v starejšem življenjskem obdobju večplasten pojav. Drugi izziv je organizacija dolgotrajne oskrbe, organizirane pomoči, ki je na daljši rok dostopna vsem starejšim, ki jo potrebujejo. Organizacija te pomoči že desetletje šepa. Tudi v raziskavah ugotavljamo, da ko ljudje ostanejo odvisni od pomoči drugih, pomoči ne dobijo. Ne dobijo pomoči na domu, organiziranih oblik pomoči, institucionalne oskrbe. Čakajo na dnevno varstvo. Nedopustno je, da oseba ne dobi organizirane pomoči, ko jo potrebuje. Tretji izziv je pojav demence, ki najbolj prizadene starejše in je pri nas še vedno stigmatizirana. Še vedno se ljudi z demenco ne razume, tudi njihova obravnava je včasih nespoštljiva."
Pravite, da starejši ne dobijo ustrezne pomoči, ko jo potrebujejo. Je za to generacijo pri nas sistemsko slabo poskrbljeno?
"Zelo veliko smo v zadnjih letih vlagali v razvoj institucionalne oskrbe, po številu mest v institucijah kot tudi v kakovosti oskrbe smo zagotovo med vodilnimi evropskimi, če ne celo svetovnimi državami. Skoraj nič pa nismo vlagali v razvoj skupnostne oskrbe, kjer pa bi se, tudi po zgledu tujih držav, lahko bolje organizirali. Če pri nas želiš oskrbo na domu, je ta dražja kot življenje v instituciji. Edini v Evropi smo, ki imamo tak sistem, v vseh drugih državah je dražje živeti v instituciji kot ostati doma. Vemo, da si starejši želijo ostati v domačem okolju, ki so si ga sami ustvarili, kjer imajo tudi bogato socialno mrežo. Vlagati bi morali v razvoj skupnostnih oblik pomoči. Kar smo razvili do sedaj, je dobro, ampak je premalo. Oblike pomoči na domu so bolj prisotne v urbanih okoljih, kjer je sicer večja koncentracija starejših, ki pomoč potrebujejo, imamo pa ruralna območja, kjer ni nič od tega. Če bo pri oskrbi starejših še naprej prevladovala usmeritev po dobičku, ustvarjanju kapitala, bomo še naprej gradili domove za starejše. A zgradbe že imamo, nimamo pa ljudi, ki bi skrbeli za tiste, ki institucionalno oskrbo potrebujejo. Prizadevati si moramo, da bodo vsi, ki potrebujejo institucionalno oskrbo, dobili mesto v domu, ostalim pa ustvariti možnosti za življenje v skupnosti. Treba je prilagoditi bivalna okolja, razmere doma, omogočiti ljudem, da bodo prenovili stanovanja, da bodo stroški takšni, da bodo lahko živeli doma, in ob tem dobili še pomoč, ki jo bodo potrebovali. In da bo pomoč fleksibilna, prilagojena njihovim potrebam. Ne da dobijo paket pomoči, v katerem so poleg storitev, ki jih potrebujejo, tudi tiste, ki jih ne, pa jih morajo vseeno plačati."
Katera država pa ima zavidljiv sistem skrbi za starejše?
"Vzemimo primer na področju demence: pred desetletji so bili vzor Alzheimer cafeji, ki izhajajo iz Nizozemske. V njih se zbirajo ljudje z demenco, v okolju, ki je postavljeno v središče skupnosti. Tam niso samo ljudje z demenco, kot so pri nas v dnevnih centrih, ampak tudi drugi. Osebam z demenco omogočajo druženje, med katerim lahko pridejo na plan z vsemi svojimi specifikami, pa ne bo nič narobe. Spominčica je uvedla Alzheimer cafeje tudi pri nas, a nismo prišli dlje od tega, da so to točke, kjer se lahko ljudje informirajo o tem, kaj je demenca. Tu ne vidimo veliko ljudi z demenco, ki bi pripovedovali o tem, kako je živeti z demenco, medtem ko na Nizozemskem jih. Pri nas imamo stvari dobro zastavljene, le izpeljati jih moramo bolj v skladu s potrebami ljudi. Pri oskrbovanih ali varovanih stanovanjih vidimo, da niso zgrajena na način, da bi se lahko prilagajala potrebam ljudi, da bi kasneje, ko ti potrebujejo več tuje pomoči, omogočala prilagodljivo življenje. Ja, v stavbi je dvigalo, kar je že veliko, ker naši bloki nimajo veliko dvigal, ki bi jih starejši lahko uporabljali. Ampak znotraj stanovanj bi lahko bile večje prilagoditve. Drugo pa je pomoč. Že zdaj domovi za starejše zagotavljajo pomoč osebam v oskrbovanem stanovanju. V praksi pa se izkaže, da kadar človek potrebuje več pomoči, dobi potem v bližnjem domu prostor na negovalnem oddelku. Skupnostno obliko pomoči spet zapeljemo v institucionalno. Ljudem bi morali ponuditi tudi več alternativ - bivalne skupnosti kot nove manjše bivalne enote za osem do deset ljudi. Manjkajo nam različne oblike bivanja in pomoči, da bi imeli ljudje možnosti izbire."
Težje je starejšim, ki nimajo otrok, družine, še posebej v sistemu, ko organizirana formalna oskrba ne zadošča.
Mora to rešiti zakon o dolgotrajni oskrbi?
"Tudi zakon. Je pa tudi stvar naše kulture in razmišljanja o tem, kako si želimo živeti na stara leta, kako srednja generacija vidi svojo starost. Predvsem vsi odlagamo misel nanjo. Ogromno imamo zgodb, ko se ljudje do zadnjega ne pogovarjajo o tem, da bo treba oddati vlogo za pomoč na domu, za dom za stare ... To ni vsakdanja, tudi ne družinska tema niti tema pogovora med zakoncema."
Ali trenutno pri nas bolje živijo tisti, ki bivajo doma, ali tisti, ki so v domovih za starejše?
"Obe obliki imata pluse in minuse. Za primer - fizioterapije in delovne terapije v skupnostni oskrbi, razen v Ljubljani, ki to omogoča tudi v oskrbi na domu, ni. Tisti, ki živi v domačem okolju, tega ne dobi, medtem ko v domu za stare pa. Je pa pozitiven občutek, da si v svojem domačem okolju, med ljudmi, ki te imajo radi, gotovo prevladujoč. V instituciji je težava tudi paket storitev. Nekdo, ki celo življenje ni bil vajen jesti zajtrka in ga tudi v domu ne je, mora zanj vseeno plačati. V zadnjem času pa se že tako ali tako veliko storitev v domu doplačuje. Še vedno velja, da je ceneje biti v domu, ker je pomoč na domu dražja. Tu so še drugi dejavniki, zelo veliko je denimo nasilja med starejšimi, tako v domačem okolju kot v institucijah, kjer je bolj prikrito. Težko je reči, kje je boljše. Me pa preseneča, da se odhod v dom razume kot zadnja postaja v življenju. Ni nujno, lahko je začasen, lahko se rehabilitiraš s terapijami, ki jih v domačem okolju ne dobiš, in se potem vrneš v svoje domače okolje. Teh primerov je sicer izredno malo."
Nekdaj so družine živele bolj medgeneracijsko povezano, vsi pod eno streho, danes je več individualizma. Je še vedno družina tista, ki najprej poskrbi za starejšega sorodnika?
"Življenje pod eno streho je idealizem. Vedno so obstajale generacijske razlike in medgeneracijsko sožitje je lahko vodilo tudi v konflikt. Sicer pa v Sloveniji še vedno prevladuje družinska skrb - med partnerji, otroki, širšo družino. Težje je starejšim, ki nimajo otrok, družine, še posebej v sistemu, ko organizirana formalna oskrba ne zadošča. Na neformalno oskrbo se zelo računa tudi v obstoječem zakonu o dolgotrajni oskrbi. Ampak ta na dolgi rok ne zdrži, zato moramo vzpostaviti formalno oskrbo tako, da bo tudi neformalna vzdržala."
Med nami je vedno več ljudi z demenco. Omenili ste že Nizozemsko. Kako daleč smo še od držav, ki imajo področje skrbi za starejše z demenco bolj zgledno urejeno?
"Kot dober primer bi dodala še Združeno kraljestvo in Avstralijo, ki prednjači v tem, da se pojavljajo ljudje z demenco kot aktivisti, ki javno nastopajo in pojasnjujejo, kako je živeti z demenco. So vidni, so slišani, vplivajo tudi na politike. Pri nas imamo pomembno nevladno organizacijo Spominčica, ki je organizacija sorodnikov ljudi z demenco, nimamo pa aktivistične, uporabniške organizacije, ki bi se aktivno vključevala tudi v rešitve za ljudi z demenco. Pri nas razumemo demenco šele kot zadnje faze, ko je človek nemočen, ko osebe potrebujejo zastopnike, zagovornike. V tujini pa so že mlajši z demenco tisti, ki se zavzemajo za svoje pravice, za življenje v skupnosti z ustrezno podporo in pomočjo, prilagoditvijo okolja, da so čim dlje samostojni v domačem okolju."
Vse pogosteje govorimo tudi o starizmu, zapostavljanju starejših. Kako ga prepoznati?
"Tipičen primer je bil ukrep med epidemijo, kdaj je omogočeno nakupovanje starejšim od 65 let. Kot ukrep neke zaščite. Te osebe smo izpostavili, hkrati ukrep ni bil učinkovit, ker je bila takrat gneča. Pristop, ko nekdo drug odloča o tebi in tvojem življenju in te postavi v vlogo nemočnega, nekoga, ki nima pravic. Odvzemanje pravic je zagotovo eden od vidikov starizma, zapostavljanje, neupoštevanje, nevključevanje starih ljudi ... Tega je veliko na vsakem koraku."
Povezani prispevki